MEDIACIJE V DRUŽINSKOPRAVNIH SPORIH
Družina kot osnovna družbena celica je zaščitena s številnimi pravnimi akti. Dejstvo je, da so družinskopravni spori že po svoji naravi specifični, saj izhajajo iz intimnih in čustvenih potreb ljudi, rešitve le-teh pa imajo za vse člane družine dolgoročne posledice.
Cilj mediacije v družinskopravnih sporih je pomagati partnerjem v konfliktu, da pridejo do sporazumne rešitve vseh spornih vprašanj in sklenejo pravno zavezujoč dogovor. Pri tem je pomembno, da se v družini izboljša komunikacija, razumevanje in pripravljenost sodelovanja.
Določba 13. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19 in 67/19 – ZMatR-C; v nadaljevanju: DZ) določa, da je mediacija v družinskih zadevah postopek, v katerem udeleženke in udeleženci (v nadaljevanju: udeleženec) prostovoljno s pomočjo ene ali več nevtralnih tretjih oseb – mediatork ali mediatorjev (v nadaljevanju: mediator) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz medsebojnih družinskih razmerij.
V 205. členu DZ je določeno, da se mediacija prvenstveno izvaja pred začetkom sodnega postopka z namenom oblikovati predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze ali predlog za sklenitev sodne poravnave o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Za varstvo otroka je v postopku družinske mediacije, kjer se rešujejo vprašanja glede varstva, vzgoje, preživljanja ter stikov z otroki, primerna vključitev komediatorja, ki je strokovnjak s področja socialnega dela ali psihologije.
Posebnosti mediacije v sporih iz razmerij do otrok so določene v določbi 210. člena DZ, ki v prvem odstavku določa, da lahko mediator v mediacijo vključi tudi otroka, ki je sposoben razumeti pomen in posledice mediacije, če oceni, da je to otroku v korist. Določba drugega odstavka citiranega člena DZ določa, da mora mediator pri mediaciji vselej upoštevati načelo največje otrokove koristi. Nadalje določba tretjega odstavka 210. člena DZ določa, da se v primerih suma nasilja v družini mediacija med strankama ne izvaja. Četrti odstavek 210. člena DZ določa, da mediator, ki v mediaciji izve, da je otrok ogrožen, je dolžan o tem obvestiti center za socialno delo. V petem odstavku 210. člena DZ je določeno, da strokovni delavec centra za socialno delo, ki je sodeloval pri mediaciji, ne sme sodelovati pri izdelavi mnenja za sodišče v postopku za varstvo koristi otroka.
Naloga mediatorja v družinskopravnih sporih je, da celoten postopek skrbi za korist otrok in usmerja starše, da postavijo v ospredje potrebe svojih otrok ter, da med udeleženci ustvari primerno komunikacijo in, kadar je potrebno, določi ločena srečanja.
Družinskopravna mediacija pridružena sodišču znotraj časovnega okvirja treh mesecev poteka toliko časa, dokler o smiselnosti postopka obstaja soglasje udeležencev oziroma preneha, če mediator oceni, da ni več smiselna. V primeru, da udeleženci v postopku mediacije dosežejo dogovor o sporazumni rešitvi spora, mediator sestavi osnutek sodne poravnave. Ko udeleženci mediacije izjavijo, da soglašajo z besedilom osnutka sodne poravnave, se v prisotnosti sodnika sestavi zapisnik o sodni poravnavi. Sodna poravnava ima po podpisu udeležencev mediacije in sodnika enako pravno moč kot sodba, torej je izvršljiva. V nasprotnem primeru, torej, ko se mediacija ne zaključi uspešno, se postopek vrne na sodišče.
Prednosti družinskopravne mediacije pridružene sodiščem so hitrost in ekonomičost postopka ter, da udeleženci mediacije obdržijo nadzor nad postopkom, celostno rešujejo odprta družinskopravna vprašanja in izboljšajo medsebojno razumevanje.
